MICHELANGELO BUONARROTI (1475−1564)

Avtoportret (uradno priznan), olje na lesu, 47,5 x 33 cm. Firence, Galleria degli Uffizi
Michelangelova titanska kariera je trajala skoraj tri četrt stoletja in večino časa je bil nesporno največji umetnik v Evropi. Že v času svojega življenja je veljal za genija, njegovi sodobniki so gledali nanj s strahospoštovanjem. Velja za zadnjega velikana likovne umetnosti in edinega umetnika, ki je bil hkrati vrhunski kipar, slikar in arhitekt, a tudi izjemen pesnik.
  • 1475 Rojen v Capreseju, v družini nižjih florentinskih plemičev.
  • 1488 Uči se freskantstva pri Ghirlandaiu.
  • 1489 Pridruži se dvoru Lorenza de’ Medici.
  • 1501−1504 Za mesto Firence ustvari kip Davida.
  • 1505 Dobi naročilo za kipe za nagrobnik papeža Julija II.
  • 1508−1512 Naslika freske na strop Sikstinske kapele.
  • 1534 Preseli se v Rim.
  • 1536−1541 Naslika fresko Poslednja sodba na oltarno steno Sikstinske kapele.
  • 1546 Imenujejo ga za arhitekta bazilike sv. Petra v Rimu.
  • 1564 Umre v Rimu, star 88 let.
Njegovo rojstvo je romantična zgodovina »ovila v sij čudežnosti«: v zadnjih mesecih nosečnosti je njegova mati padla s konja in kot po čudežu ostala nepoškodovana s še nerojenim otrokom vred. Slikanja se je učil v delavnici Ghirlandaia, kiparstva pa pri Bertoldu di Giovanniju. V tisti delavnici je delal tudi Pietro Torrigiani, ki je – po besedah njegovega biografa Vasarija – sovražil Michelangela in ga v nekem trenutku, »gnan od krute zavisti … s pestjo tako močno sunil v nos, da mu ga je zlomil in ga je zato imel sploščenega, dokler je živel.«

MICHELANGELO SLIKAR

Michelangelo je ustvaril s freskami na stropu Sikstinske kapele najslavnejši poslikan prostor na svetu. Ta umetnina je priznana tudi kot najmogočnejše delo posameznika v zgodovini zahodne umetnosti.
Štiri leta je neudobno delal na zidarskem odru brez pomočnikov, v obraz in oči mu je »s čopiča curljala barva, prsi je imel zvite kot harpija«, »od martrarije pa je skoraj dobil golšo« …
Med nadzemeljske podobe Vatikanskih muzejev se uvršča tudi velika stenska freska Poslednja sodba na oltarni steni kapele. Ko so na predvečer vseh svetih leta 1541 fresko odkrili, je po kronikah tistega časa papež Pavel III. Farnese v doživetju njene silovitosti s solzami v očeh pokleknil pred njo.
A občudovanju so se pridružile tudi obtožbe in polemike. Nekaj dni pred Michelangelovo smrtjo je prišel s tridentinskega koncila ukaz o pokrivanju golih telesih. Dela se je lotil njegov najljubši učenec Daniele da Volterra, zaradi česar se ga je prijel vzdevek Braghettone (Hlačar).

MICHELANGELO KIPAR

»Strašni« in »božanski« Michelangelo predstavlja iskanje absolutnega in popolnega v umetnosti. Njegovi kipi skorajda »dihajo«. Znana je anekdota, da je Michelangelo v obupu, ko so ga začeli mučiti dvomi, pograbil macolo, z vso silo udaril kip Mojzesa po kolenu in vzkliknil: »Zakaj ne govoriš?« Zaslovel je s kipom Vatikanska Pieta (ok. 1497–1499). David (1501–1504) velja zaradi svoje anatomske popolnosti in moške lepote za najlepši kip na svetu. Njegove kiparske umetnine so še Bakh, Boj kentavrov, Madona na stopnicah, Pijani Bakh, Mojzes, Madona z otrokom, Nagrobnik papeža Julija II. in Nagrobnik Giuliana in Lorenza de’ Medici …

MICHELANGELO PESNIK IN ARHITEKT

Literarna veda je v Michelangelovih pesmih pozno priznala najizvirnejši in najmočnejši pesniški glas 16. stoletja. Samo svoji oboževanki Vittorii Colonna je v znak hvaležnosti posvetil več kot 300 pesmi in več risb. Tudi kot arhitekt je izročilo genialno povezal z revolucionarnim. Leta 1535 ga je novi papež Pavel III. Farnese imenoval za »najvišjega arhitekta, kiparja in slikarja Apostolskih palač« in mu dodelil dosmrtno rento.
Da bil bi malo manj, gospa, nevreden
Z omenjenim sonetom se je Michelangelo zahvalil pesnici in prijateljici Vittorii Colonna za podarjeni rokopis z njenimi pesmimi.
Michelangelovo skico bazilike so našli leta 2007 v vatikanskih arhivih.
Michelangelo je bil verjetno daleč najbogatejši umetnik, kar jih je bilo do Rubensa in Berninija. Kljub pravljičnim vsotam, ki jih je dobival, je sam živel zelo skromno, zapustil pa premoženje v vrednosti dediščine velikih plemičev in pomembnih bankirjev. Zaradi svoje neverjetne nadarjenosti in tudi borbenosti je postal prvi superzvezdnik umetnosti. Michelangela imenujejo tudi »očeta« moderne umetnosti. Čeprav je v določenih pogledih nedosegljiv, ostaja močen vzor z izjemnim vplivom na sodobnike in poznejše generacije umetnikov.